Sralec

Ne dolgo nazaj se mi je zdelo kloniranje blogov koristno, na Blogosu dobiš več feedbacka, več bralcev, every bloger’s dream? A z kloniranjem zapisov je preveč dela, obstaja kak plugin, ki avtomatizira to mukotrpno dejanje? Ne? Umikam se, izgube ni velike, a berete me lahko še vedno na mojem starem (novem) naslovu. Link me, i’m attention whore !

http://www.delavec.net

Moja zadnja ‘pesem’, na tem blogu.

Zdrave vonjave

Preko hribov in dolin,
s pekla in z višin,
potiho in naglas,
brez vonja in sam za špas,
prdec daleč zadiši,
upam da ne spustiš ga tudi ti.

Kako se peljati z mestnim avtobusom za 17 centov? Na valentinovega dne sem odšel v mesto, z mestno trolo -, parkirati v centru je elektrošok za živce. Med nakupovanjem daril sem pozabil -, prevoz domov nameravam plačati z kovanci. S polno denarnico bankovcev, brez kovancev sem odšel na avtobusno postajo in čakal. Ko je le prišel, bi se z množico ljudi pognal po stopnicah, mimo voznika na svoj sedež. A pot se je končala že pred vrati -, v denarnici sem našel le 17 centov (vožnja stane 1.7EUR) in bankovce (gorenc, raje udarim pešaka, kot da dam 4.000 bivših SIT za vožnjo). Se bom potiho pobral z avtobusa, kupil žetone in počakal na naslednjega? Neah. 17 centov vzamem z denarnice, se postavim pred voznika ter jih vržem v škatlo. Voznik pogleda kovance, pogleda mene, se zasmeji, reče “To je premalo.” Stara mamca za mano me že odriva, počutim se kot klošar, ki fehta za vožnjo do prodajalne alkoholnih pijač. Ob pogledu na kovance mi v glavo pade ideja, voznika avtobusa prepričam, da je 1 cent pravzaprav 10 centov, 5 centov pa 50 centov (vsi kovanci imajo na koncu nulo – ni ničla, le neka okrogla stvar). Hitro se pomaknem do najbližjega sedeža, v ušesa vtaknem slušalke in uživam v vožnji. Je*iga, peljal sem se pa le za 17centov (slabih 41 bivših SIT) – končno ena prednost plačevanja z evri.

Me pa zanima, ali bo vozniku avtobusa v trgovini vrjeli, da je 1 cent pravzaprav 10 centov ?

Sicer je obdobje v letu, ko od sebe damo vse štiri in se prepustimo zvoku valov in sončnim žarkom, še daleč, že razmišljam o poletju. Na misel mi padejo možne destinacije, mogoče bi si omislil potovanje, ali bo čas le za krajši izlet na morje? Z kolegi se že (februarja) pogovarjamo o dopustu na Pagu (kot lansko leto), tam dol konec julija, začetek avgusta res na polno dogaja – nore žurke na plaži, zelo dobri diskači. A vleče me drugam, najbolj v Grčijo. Zakynthos, Krf, Kreta ? Niti ni pomembno, nucam lokacijo, kjer se spočijem, nažuram in se ob povratku domov vsaj za 5 noči ne spomnim, kaj sem počel.

Nekako mi ne pade na pamet, kaj bi napisal na blog. Možgani zvečer ne delujejo dobro, po celodnevnem mučenju z novim omrežjem in statistiko (izpit, fax),  se mi nekako ne da razmišljati.

Ne bom pisal zgodovine, bere se jo v zaprašenih arhivih. Jutri, 8. februar, je državni praznik -, smrt slovenskega pisatelja, pesnika, .. Njegovo pestro življenje, ali vsaj delček, pozna vsak slovenec. Znana osebnost iz preteklosti, ki je s svojimi deli, pa tudi življenjem, postal vzor mnogih. Ni bil konzervativec, želel si je sprememb. Slovenski narod mu je bil najbližji, s svojimi pesmimi mu je dal podporo v težkih časih, s tem pa za vedno ohranil slovenski jezik. Dnevno se sprehajam mimo njegovega spomenika, turisti se pred njim fotografirajo, čeprav so o njem vrjetno slišali samo, da je bil največji pesnik na slovenskem. S Prešernom se Slovenija predstavlja v tujini – njegova Zdravljica nam sporoča, da smo, navkljub majhnosti, narod dobrih, veselih in poštenih ljudi.

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

—

God’s blessing on all nations,
Who long and work for that bright day,
When o’er earth’s habitations
No war, no strife shall hold its sway;
Who long to see
That all men free
No more shall foes, but neighbours be.

Glasbena shramba na domačih računalnikih se vsak dan povečuje, diski so polni video in avdio datotek, zaradi tega sem pred dobrim tednom povečal domače omrežje. Ker pa je FTP prenos datotek sem ter tja, še posebaj glasbenih, mukotrpno dejanje, sem bil primoram poiskati rešitev. V glavo je kaj hitro padla ideja o streamingu mp3 fajlov s serverja na žično in brezžično povezane računalnike. Vsekakor gre za najbolj ekonomično rešitev, na ostalih diskih lahko ležijo bolj pomembne stvari. Problem se pojavi pri realizaciji, saj so vse Linux (na strežniku je namreč nameščen Linux OS) streaming variante preveč zakomplicirane, sam pa bi potreboval le lažji sharing/streaming datotek. Google ni predlagal nič pametnega, nikjer o tem še ni bilo govora. Na koncu sem se le dokopal do rešiteve, ki je sicer zelo simpl a deluje odlično. Navadna .m3u ali .asx datoteka (podobno XML). Za uvoz imen mp3 datotek sem spisal kar navadno bash skripto, izvoz pa preko HTTP v avdio predvajalnik (Windows Media Player, iTunes, WinAmp, ..). Deluje odlično, v predvajalniku se izpišejo tudi naslovi pesmi, kot bi bili mp3ji na računalniku (identično playlistam, ki jih ustvarjamo v predvajalnikih – remote playlista torej).

Amerika, ali pravilno rečeno ZDA (Združene Države Amerike, saj gre za federativno ureditev), ima velik vpliv na druge države sveta, normalno. Vloga voditelja jim ne pripisujejo ostali, pripišejo si jo sami, na skrit, pod masko domnevnega skupnega dobrega. Bulšit, ali boljše rečeno, Bushit. Pa vendarle niso tako neumni, kot jim nekateri pripisujejo. Njihov izvoz je ogromen, ne samo materialen. Evropejci, še posebaj pa azijci, radi kopiramo ameriške praznike, jim pripisujemo lokalni pomen in jih s slepim prepričanjem uporabljamo. Ni v tem nič slabega, vsak praznik je dan ko se pretvarjamo, kako naj bo čez celo leto – ob božiču smo doma z družino ob jaslicah, na materinski dan skačemo z darili in objemi okrog matere, na valentinovo okrog ljubezni svojega življenja, itd. Prazniki so lepi, še posebaj tisti, ki so označeni tudi na koledarju -, vse kar nam omogoča ležanje v brezdelju, pozdravljam. Če ste pomislili, da pišem zapis zaradi bližajočega se valentinovega -, prav imate. Valentinovo je praznik dvojnega pomena -, za zaljubljence to pomeni dan obdarovanja (beri: zapravljanja na veliko) in copatarskega obnašanja, za ljudi brez partnerja, pa primeren dan za samopomilovanje. Valentinovo je seveda težka trgovska meka, zaradi katere se v denarju kopa marsikateri trgovec. Srčki, prstančki, oglice in ostalo nepotrebna krama, vse to se kupuje za ta dan, ne glede na ceno. Valentinovo naj bi bilo praznik ljubezni, dan v letu, ko pokažemo svoja čustva ljubljenim. Super, med letom vas ne jebem pet posto -, se vam oddolžim na valentinovo !

Spletni strežnik Apache je bil zgrajen leta 1994. Z leti je postajal vedno bolj popularen, ustvarjalci ga stalno popravljajo in nadgrajujejo, postaja kompleksen sistem, navadnemu uporabniku ponuja široko paleto funkcij, ki jih ne potrebuje. Vsi priporočajo Apache, kar pa mi osebno ni ušeč. Že sama namestitev je zakomplicirana, uporaba pa še toliko bolj, njegova poraba sistemskih sredstev precej velika. Zato je bilo potrebno zgraditi nov, bolj zmogljiv in enostaven sistem, ki bo z intenzivnejšo uporabo porabil manj sistemskih sredstev. Eden izmed mnogih je Lighttpd, lahek spletni strežnik. Vsi so skeptični, češ to ni varno, polno lukenj, stalno se sesuva -, kar pa ne drži. Lighttpd je v mnogih primerih zamenjal Apache prav zaradi varnosti.

Namestitev? Nesmiselno bi bilo prepisovati ukaze za namestitev, lahko si jih preberete na uradni spletni strani. Sam sem ga namestil s spodnjimi ukazi ..

wget http://www.lighttpd.net/download/lighttpd-[AKTUALNA VERZIJA].tar.gz
tar -zxvf lighttpd-[AKTUALNA VERZIJA].tar.gz
./configure && make && make install

Zelo enostavno ga prilagodite svojim potrebam, vsa dokumentacija je na voljo na uradni spletni strani, primere si lahko ogledate na spletni strani bigbold.com.

Uporabne povezave:

http://en.wikipedia.org/wiki/Lighttpd
http://blog.lighttpd.net/

http://servers.linux.com/servers/06/01/27/1813223.shtml?tid=118

http://www.debianhelp.co.uk/lighttpd.htm
http://journal.paul.querna.org/articles/2005/06/24/debunking-lighttpd
http://www.cyberciti.biz/tips/lighttpd-php-fastcgi-configuration.html

Na strežnik sem naložil par spletnih strežnikov (Apache, Lighttpd, ..). Podobno testiranje si lahko ogledate TUKAJ. V hitrosti nalaganja kompleksnejših PHP knjižic ni primerjave, Lighttpd je hitrejši, porabi manj sistemskih sredstev. Za migracijo Apache > Lighttpd si moramo vzeti nekaj časa, saj način pisanja konfiguracijskih datotek ni primerljiv, obstaja pa na internetu precej spletnih strani, kjer je vse podrobno razloženo (use Google). Zakaj se Apache še vedno masovno uporablja, kljub velikemu številu zmogljivejših spletnih strežnikov?

Več o Lighttpd namestitvi, konfiguraciji in uporabnih nasvetih, pa kdaj drugič.

Ne bom pisal o zapisih, o kvaliteti blogov kot v preteklosti. Vsak dan je moč prebrati boljše, kvalitetnejše zapise, le najti jih je treba, klikniti kam drugam kot na povezave v domačem peskovniku. Ne, to vendar ne bo tema zapisa, katerega bom vrjetno oddal šele čez par dni, mogoče celo izbrisal, tema je ponudba na slovenski blogovski sceni. Kaj podjetja, organizacije, določeni posamezniki ponujajo nam, blogerjem, kaj so prednosti in pomanjkljivosti teh ponudb, kaj manjka in česa je preveč. Nekateri v blogih vidijo zaslužek, pa saj je res tako, najlažje je namestiti wordpress sistem (ali kateregakoli drugega iz spiska blog skript), mogoče celo multi-blog sistem, ali pa narediti preprosti RSS reader, iz tega potegniti slavo, denar in še karkoli drugega, česar jim pač manjka v življenju. Naj ne bo zapis poln kritike, s tem se širi blog scena, kar je potrebno pozdraviti. Prišli smo do točke v razvoju blogov, ko ni več pomembna kvantiteta, se pravi število ponudnikov raznoraznih storitev, pač pa kvaliteta, funkcije, ki jih ponujajo svojim uporabnikom. Ne vem kdo je bil prvi, ne kdo drugi in tretji, začel bi z trenutno najbolj razširjenim – siolovem Blogosu. Ideja je zanimiva, slovenski Wordpress.com -, ponudba wordpress gostovanja, ki to pravzaprav ni. Prednost sistema WP je namreč možnost prilagajanja lastnim potrebam, tudi izgleda (srajčke), vtičnikov, vsega kar nam pač olajša pisanje in branje bloga. Blogos, to je zgodba o neuspehu v uspehu. Uporabnikov, piscev blogov, je ogromno (bojda preko 2.000 – kar je za slovensko internetno skupnost veliko), predvsem zaradi tistih parih funkcij, ki so bolj napredne od funkcij konkurenčnih (ki pa pravzaprav niso njihove, to ponuja že WP) in zaradi VIP blogov – blogerji, ki so bili že prej znani po zapisovanju svojih misli na internetu, le združili so jih v “druščino prijateljskih blogerjev” (Jonas, Crnkovič, itd.) in s tem 1. pridobili bralce in 2. pisce, ki so želeli dobiti malce tiste “blog slave”. Vendarle, začetek je bil dokaj obetaven, Crnkovič kot urednik, Siol kot ponudnik (čeprav ne slovijo po zanesljivosti, pričakoval se je profesionalen odnos). Najprej so ga posrali z reklamami, potem z dodatkom Snap, vsak dan pa nam ponudijo še kak neuporaben in moteč dodatek, funkcije, ki blogerjem dajejo določeno mero svobode, pa so izključili -, za vedno. Podobno zgodbo goni tudi Delov TudiTi. Nimajo “VIP” sekcije, to mi je všeč. Znane osebnosti nas ubistvu ne zanimajo. Znane osebnosti so tisti, katere moramo spremljati, če naredijo kaj narobe, pa hitro povedati sosedovemu Francelnu. TudiTi je po mojem mnenju bolj postranski servis, katerega ponuja Delo, treba je namreč delati konkurenco drugim. Pa poglejmo še drugi časnikarski blog servis – Večerov Blog. Vedno sem se tolkel po glavi, ko sem bral novice na Večerovi strani. Sicer napisane precej dobro, a za design strani obstaja samo ena beseda – bogpomagaj. Pretiravajo z barvami, nobene usklajenosti, na drugi strani pa uporabljajo samo eno barvo in naredijo vse hudo monotono. Isto napako so naredili pri blogih in samem blog sistemu. Sicer je ideja zanimiva, lasten blog sistem, veliko zanimivih piscev, to potrebujemo. A uporabnost, izgled. Porazno. Tistih par srajčk, ki jih ponudijo svojim piscem, sicer dokaj prilagodljive, a vedno se vprašam, ali izgled blogov zapacajo uporabniki sami ((Ne uporabljam Večerovega bloga, me nikoli ni pretirano pritegnil ..)), ali je to delo ustvarjalcev servisa? Moteče so tudi povezave – v modernem svetu, v svetu tehnologije, še vedno ne znajo / nočejo uporabljati rewrite modula (modul ustvarja poddomene, za vsak blog svojo poddomeno). Imamo še “neodvisnega” ponudnika? Boj-da. eDnevnik. Že ob pogledu na njihovo prvo stran me stisne. Črka pri črki, polno informacij, oči kaj kmalu postanejo utrujene. eDnevnika sem se vedno izogibal. Ne vem zakaj. Ne zaupam jim mojega pisanja. Je dobro, če zadaj stoji firma, njen “ugled“, odgovorni uredniki in osebe, vredne zaupanja? Kdo je ustvarjalec eDnevnika? Mogoče sem le malo prelen sokreator ((Vsi pisci, bralci (komentatorji) smo namreč sokreatorji blog scene ..)) slovenske blogovske scene, se ne zanimam kaj preveč, ostajam v svojem pesnovniku in mečem lopatke peska na Blogos. Naj omenim, da na internetu obstaja polno ponudnikov domovanj blogov, seveda niso poznani, za njimi ne stoji NEKDO, uporabnike so jim pobrali VELIKI, tisti, katerim zaupamo. Kateremu gre sploh zaupati? Mati so mi vedno govorili, 100% lahko zaupaš le sebi. Bloger bi moral za svojega ponudnika izbrati tistega, ki mu ponuja funkcije, ki jih v resnici potrebuje. 100% dostopnost, možnost kvalitetnega pisanja zapisov, oglaševanje samo po sebi (liste blogov), ne omejuje njegove kreativnosti in njegovih želja po dodatnih funkcijah, navsezadnje, mu omogoča prostor prilagojen njegovim potrebam in željam, za ustvarjanje.

Slovenska blog skupnost se ni rodila (ustvarila, pognala korenin, ..) pri ponudnikih domovanja blogov, z t.i. blog seznami se je vse začelo. Doma, pri prijatelju, v firmi ali pri ponudniku v tujini, tam pisali smo zapise in jih naklepali precej, en drugega našli na prej omenjeni strani, drug drugemu komentirali zapise, se na tak način spoznavali. Kaj je bilo narobe s tem? Pravzaprav nič. Blog izgine, blog se ponovno priključi v internet. Blog se sesuje, blog se začne pisati znova. Sicer izgubimo živce, dragocene zapise naših misli, a tako je življenje z elektroniko. Ob domačih serverjih smo se tresli, molili da bi sprocesirali še zadnje znake statistike in se nam ne sesuli. Začetki so vedno bolj zanimivi, a ko nas pred vrati pričaka ponudnik s high-tech tehnologijo, katera zagotavlja stabilnost, vsi skočimo tja. Boste videli, kmalu bomo spet zagnali domače, zaprašene strežnike. Le-ti nam omogočajo popolno svobodo in kontrolo, to je point bloga. Nazaj k temi -, spletnih imenikih. S tem se je začelo, čeprav ponujajo le osnovne funkcije seznama, to je vse kar potrebujemo. Za seznam blogov je pomembno – da je največji, svojo funkcijo opravlja odlično in omogoča vpisovanje novih blogov. Pojavljajo se novi spletni iskalniki (imeniki, pa saj ni velike razlike, vrjetno ne uporabljajo iskalniških botov), to je neuporabno. V srednji šoli mi je profesor modro rekel “Ne gradi novega, ne ustvarjaj enega izmed mnogih. Svoje ideje in znanje dodaj obstoječemu in skupaj naredite nekaj velikega.” Dandanes je v Sloveniji popularno biti sam svoj internetni šef. Vsak mulac, star 12 let ima svoj “portal” ((Povečini gre za phpBB forume, PHP-Nuke portale in ostalo brezplačno sranje, ki se ga dobi na internetu ..)), kopira novice in članke z drugih spletnih strani, briše prispevke drugih in jim onemogoča dostop do vsebin. Popularnost, želja po uspehu, na internetu, za mladiče, ki jim je računalnik prva stvar v življenju, je to življenjskega pomena. Z nadvlado na internetu, zatiranjem drugega, se je začelo na vsem znanem protokolu – IRC. En drugemu so kradli klepetalniške sobe (t.i. kanale), en drugemu onemogočali dostop, itd. IRC je izgubil svoj pomen – klepet. Tako izgublja svoj pomen blog, tako izgublja svoj pomen tudi marsikaj drugega. Ne smemo zanemariti osnovne ideje bloga – svoboda izražanja. Ne gradimo mnogih, slabih. Zgradimo eno, odlično. Bloger mora začutiti na internetu popolno svobodo izražanja ((Katero seveda omejujejo veljavni zakoni ..)) – pisanja, oblikovanja in sokreiranja skupnosti, ki bo, ali pač ne bo, postala največja skupnost sveta.

Radi žvečite? Žvečilni gumiji bojda pomagajo pri nervozi, z žvečenjem sproščamo ustne mišice, pomaga pri čiščenju zob ((Vsaj tako pravijo v reklami ..)), odvajanju od kajenja, hujšanju, ..
Danes sem ugotovil skrivnost shujševalnih žvečilnih gumijev ! Vsak žvečilni gumi ((Čigumi, žvečka, ..)) ima v večjih količinah odvajalni učinek. Torej z vsakim žvečilnim gumijem hujšamo, le cel paketek moramo nabasati v usta.

Predlogi za nove slogane, za TV reklame:

- “Cel paketek v usta, vaša WC školjka ne bo več dolgo pusta.” – posnetek (mp3)
- “Imate probleme s prebavo? Ste zaprti? Donat Mg ne pomaga? Za vas imamo rešitev – Orbit. Večuporabni žvečilni gumi, deluje v treh korakih – čisti zobe, vas sprošča in odpira najbolj zaprte !”
- “Bwma Bamw .. Ne morem govoriti, hujšam ! Z Orbit shujševalnimi tabletami. Sicer so podobni žvečilnim gumijem, a učinek je opazen v trenutku.”
- “V enem tednu sem shujšala za 10 kilogramov. Zahvaljujem se podjetju Wrigley, brez njihovega produkta Orbit mi ne bi uspelo”.

p.s. Nimam prebavnih težav, katerih vzrok bi bili čigumiji – iz dolgčasa sem prebiral zadnjo stran ovitka Orbit žvečilnih gumijev, v uč mi je padlo opozorilo, da “ima lahko prekomerno uživanje izdelka odvajalni učinek”.

Danes me je nekaj pičilo, da bi po dolgem času ponudil internetni skupnosti svoje znanje. Pred leti sem se igral s skripto OpenImgHost (by Stamcar), a potrebe so se spremenile. Poenostavljanje, funkcije, katere res potrebujemo in uporaba novih tehnologij, znanja. Tako je nastala skripta (spletni servis, nalaganje in domovanje datotek) dLoad, ki uporabnikom omogoča nalaganje datotek & slik, ter po želji tudi pomanjševanje. Namestitev na strežnik je zelo preprosta, vse lahko opravite z minimalnim računalniškim znanjem, potrebujete le spletni strežnik s PHP & GD podporo. Več si lahko preberete na spletni strani www.delavec.net/dload.

Skripta je uporabna za vse ((Kot pravi prodajalec bureka na Miklošičevi – “večuporabna”)) – pisce blogov, forume, itd. Wordpress upload namreč ne omogoča pomanjševanja slik, dLoad pa omogoča uporabniku izbiro velikosti, katera ustreza njegovim potrebam.